Nekonvencionalna umetniška galerija je lahko kjer koli, navdih za vizualnega umetnika pa je lahko vse, kar ga obdaja. Dokaz za to je tudi sočna rezina lubenice, ki se je pojavila na eni od betonskih sten razpadajoče tovarne stanovanj v bližini Podgorice.
Zapuščene industrijske zgradbe, tovarne, skladišča, barake … nemo stojijo okrog nas in pričajo o ekonomskih idealih preteklega časa. Ta precej navadna mesta je čas oblikoval v nenavadna. Prepuščena naravi in divjini, razpadanju in oddihu mimoidočega, so na splošno obsojena na izginotje. Za večino ljudi so ta mesta posmeh, temne ruševine, ki motijo lepoto in varnost kraja.
Vendar pa umetniki vidijo svet malo drugače, in če jim ni všeč, kar vidijo, bodo uporabili svoj dar, da ga preoblikujejo, polepšajo in mu dajo nov smisel.
MAXIMA je vedno tu, da s svojimi barvami in materiali podpira vsako ustvarjalno idejo.
Barve govorijo glasneje kot besede
Stare in zapuščene industrijske zgradbe vse bolj pogosto postajo navdihujoča igrišča za vizualne umetnike. Na njih se pojavijo avtentična umetniška dela, neke vrste idealizirane in zagotovo bolj zanimive vizije resničnosti. V Spužu, 10 km iz Podgorice, je zapuščena tovarna stanovanj. Visoke betonske stene desetletja ohranjajo spomin na enega od gospodarskih gigantov stare Jugoslavije in predstavljajo idealno scenografijo za znanstvenofantastičen film.
Vizualni umetnik Mišo Joskić, ki stanuje v bližini, je med hojo zraven nje videl nekaj drugega. In ker za umetnika ne obstaja nemogoče in nenavadno, je kmalu betonski pomožni objekt na bližnjem polju spremenil v realistično kocko trapistov. Nedavno se je na eni od golih tovarniških zidov pojavila rezina lubenice. Celotni proces je zapakiran v zanimiv video posnetek v sodelovanju z Matijo Mitrovićem, Ano Božović in Ivanom Kneževićem, ki je bil režiser tega video posnetka.
Zanimalo nas je, zakaj se je odločil za takšno obliko umetniškega izražanja in kaj je njihov cilj?
„Ne vem zakaj, morda zato, ker je nemogoče, da sredi polja stoji kocka sira. Nekaj sto metrov stran se je pojavila velika lubenica. Mislim, da mi je bil nekje v ozadju možganov Claes Oldeburg in njegove velike skulpture. Od takrat vse bolj razmišljam, da iz navadnih uporabnih objektov naredim nekaj nenavadnega in jih z barvo materializiram ter oživim in jim dam popolnoma nov smisel.“
Na obeh projektih je Mišo delal z materiali in barvami Maxima. Tukaj govori o sodelovanju z našim podjetjem.
„Načrtovani so nadaljnji projekti z Maximo in vesel sem, da obstajajo podjetja, ki umetnosti in umetnikom pomagajo, da se uveljavijo, ter umetnosti ne doživijo in uporabljajo izključno kot reklamo in predstavitev svojega izdelka.“
Kdo je Mišo Joskić?
Črnogorski umetnik Mišo Joskić se je rodil v Doboju v Bosni in Hercegovini. Diplomiral je iz grafičnega oblikovanja na Fakulteti za likovne umetnosti na Cetinju 2011, živi in dela v Podgorici. Ukvarja se s slikanjem muralov, prostorov, trgovin, slik in ilustracij. Svoj umetniški prispevek je namenil slikanju španske trdnjave, njegovo delo pa so tudi nekateri izmed najbolj znanih muralov v Podgorici.
